torek, 7. september 2010

Kriza identitete


Ja res je, že dolgo nisem pisala in če sem poštena, najbrž tudi danes nebi, če bi bil to navaden dan. Pa ni...
Vedno sem mislila, da če že drugače nisem nič "drugačnega, unikatnega", imam pa vsaj svoje ime, ki je res le moje. Moje ime je jaz in jaz sem moje ime. Najbrž sem zakomplicirala, ampak upam, da razumete, kaj želim povedati... Sicer sem nekje globoko v sebi dopuščala možnost, da imam nekje soimenjakinjo, a to je bila zgolj možnost. Moj priimek pač ni Novak, Kovač ali kaj podobno razširjenega. Nasprotno- večkrat sem bila ob omembi priimka priča vprašujoče dvignjenim obrvem, neštetokrat sem ga morala črkovati, in neštetokrat sem zavijala z očmi ob neslanih in neinovativnih šalah.

Potem se je začelo. Najprej so bili klici na dom. Ljudje so želeli, da bi pela na njihovih prireditvah. "Ej ni panike, z veseljem" sem že skoraj odgovorila in pri tem pozabila, da :

1.) ne znam peti, oz. pojem le glasbo ki jo poslušam, vendar dvomim, da bi ljudje na vaški proslavi ob spomeniku padlim borcem želeli poslušati "God save the Queen...there is no future..." ali pa, da bi bili navdušeni nad mojo izvedbo Bandiere Rosse.

2.) imam pred nastopi gromozansko tremo in da bi najbrž ob pogledu na gledalce zbežala z odra in se za vsak slučaj še skrila v kakšno grmovje, da me ne bi našli

In tako sem ob mamini ljubeznivi podpori ("Da mi nebi slučajno res delala sramote!!!") zavrnila ponudbo, ki bi mi odprla vrata v svet slavnih in posledično tako lahko še vedno nakupujem solato v trenirki brez skrbi, da bi me kdo slikal. Izvedela pa sem, da imam soimenjakinjo, ki zna peti.

Na dogodek sem pozabila, dokler me pred nekaj meseci ni šokiral zapolnjen mail račun, velikansko število prošenj za prijateljstvo na fb, in sporočila tipa:

"Maja, najboljša si" (hvala, vem. Tudi jaz to vsakodnevno pripovedujem mamici)
"Maja, pravi angelček si. Kar solze so mi stopile v oči ob tvojem nastopu." (no, no... zdaj pa že pretiravate...nastop?)
"Maja, upam da prideš naprej. Držim pesti zate. " ( naprej? kam naprej? ja, seveda želim naprej, v višji letnik, ampak za to bom že sama poskrbela. Res ni treba nikomur držati pesti zame. )
Itd... predstavlajte si, kaj bi storili ob takih sporočilih? Bi mislili, da ljudje res več niso normalni? Ja, to sem si mislila tudi jaz...
Ob podpori domačih sem nato izvedela, da na šovu "Slovenija ima talent" sodeluje moja soimenjakinja in da so sporočila najbrž namenjena njej. Ni mi preostalo drugaga, kot da sem naslednje tedne potrpežljivo brisala maile, zavračala prošnje za prijateljsto in se tolažeče pogovarjala sama s sabo: "veš maja, sej tud ti si kul. Saj ni važno, če sporočila niso namenjena tebi. Tebe pač ne poznajo, če bi poznali tebe, bi tudi tebi govorili, da si "najboljša". Tudi tebi maja, bo še kdaj kdo rekel angelček" (če kdo od mojih bližnjih kdaj slučajno prebere ta članek, naj se mi prosim ne smeji ob teh ponižnih željah).
Tako sem tudi ta dogodek prebolela. Show must go on...

Danes sem bila ponovno na udaru. Spet maili, prošnje za prijateljstvo, sporočila... Spet ljudje navijajo zame, res sem lepa?!! Wtf? Kdo se zdaj dela norca iz mene? Celo življenje se imam za pametno (no zadnje čase ugotavljam, da mogoče pa le nisem tako pametna, kot sem mislila), ampak za lepo se pa res nikoli nisem imela!!!
Ob posredovanju prijateljice sem odkrila, da v resničnostnem šovu, tokrat lepotnem, spet sodeluje moja soimenjakinja, ki pa je spet druga kot prejšnič!!!
In zato zdaj doživljam krizo identitete in zbiram denar za spremembo imena. Zakaj moram imeti soimenjakinje, ki si želijo uspeti v svetu slavnih (ali jim ni jasno, da potem ne bodo mogle v trgovino brez make upa, saj povsod prežijo paparaci.... haha, glede na številne trač revije skoraj verjamem temu) in ki so vse super nadarjene, lepe... očitno se je, ko je delilo talente in lepoto, ob nas zmedlo tudi tisto bitje zgoraj in name pozabilo.

Lep pozdrav od nenaličene, ne blond in neslavne maje papaje in držite pesti zame, da dobim čim manj mailov in da kriza čim hitreje mine.