četrtek, 25. november 2010



Nekoč, že dolgo je tega, v deželi, res ne vemo kje, živela je čebelica, imela lepo je ime. Vsi, ki so jo poznali, so ji rekli Maja, mala, zvita in predrzna Maja, Maja, ki leti, leti in se v vrata zaleti:(...

se nadaljuje z bolečinami v glavi...

sobota, 13. november 2010

dragi Miklavž




Dragi Miklavž,

kmalu bo tu december, zato je spet čas da ti pišem. Letos ti bom svoja pisma puščala tudi na blogu, saj vem, da je pošta v teh časih nezanesljiva in da se v preteklih letih ni najbolje izkazala (tako sem lansko leto spet dobila ROZA SPODNJO MAJICO, čeprav sploh ne nosim spodnjih majic, še posebej ne svetlo roza ali svotlo modrih, ki mi jih vsako leto prineseš. to so elje moje mamice, ne moje;)). Odločila sem se tudi, da ti letos svoje želje sporočam kar v pisni obliki, ker vem da tvoje oči niso več mlade in da ne bi letos spet prišlo do pomote (tista rdeča stvar lani res niso bile nogavice). In kako si kaj? Kaj se letos dogaja s peko piškotov? Midva z Jakom sva že malce prestrašena, da imate težave s pečjo, ker letos še nisva nikoli videla vaše peči prižgane. BTW, ker imaš ravno veze tam zgoraj, bi lahko prosim šefa prosil v mojem imenu, če mi lahko zrihta kaj sreče pri žerebih za bonbončke? Če pa tega ne zmore, bi pa rada vsaj enga fanta...
Torej, ker sem bila letos reeees pridna sem prepričana, da boš moje želje z veseljem izpolnil. Aja, pa da ne bo pomote, moja soba ni razmetana (kot bi bomba noter treščila) kot trdi moja mati, temu se reče ustvarjalni nered. No, da preidem na bistvo, ker sem bila super pridna hčerkica, vzorna študentka, super starejša sestra, najboljša mlajša sestra, si želim šivalni stroj. In suhe fige... pa čokolado, veliko čokolade...
P.S. : Glede tise Barbike Metuljčice, ki sem ti jo narisala v prejšnem pismu (tistem na kuhinjskem oknu), sem si premislila... ne potrebujem je tako nujno kot sem mislila. Če pa nisi ti vzel tistega pisma, pa prosim sporoči zobni miški, naj ne pobira tvoje pošte in da zob ni bil moj ampak Jakov, in da Jaka noče Barbie Metuljčice!
P.P.S. : Original tega pisma bom pustila na polici za tisto novo Božično zvezdo
P.P.P.S : A lahko prosim še božičku in dedku mrazu sporočiš, naj spremljata moj blog?

Lep pozdrav,

tvoja Maja

torek, 07. september 2010

Kriza identitete


Ja res je, že dolgo nisem pisala in če sem poštena, najbrž tudi danes nebi, če bi bil to navaden dan. Pa ni...
Vedno sem mislila, da če že drugače nisem nič "drugačnega, unikatnega", imam pa vsaj svoje ime, ki je res le moje. Moje ime je jaz in jaz sem moje ime. Najbrž sem zakomplicirala, ampak upam, da razumete, kaj želim povedati... Sicer sem nekje globoko v sebi dopuščala možnost, da imam nekje soimenjakinjo, a to je bila zgolj možnost. Moj priimek pač ni Novak, Kovač ali kaj podobno razširjenega. Nasprotno- večkrat sem bila ob omembi priimka priča vprašujoče dvignjenim obrvem, neštetokrat sem ga morala črkovati, in neštetokrat sem zavijala z očmi ob neslanih in neinovativnih šalah.

Potem se je začelo. Najprej so bili klici na dom. Ljudje so želeli, da bi pela na njihovih prireditvah. "Ej ni panike, z veseljem" sem že skoraj odgovorila in pri tem pozabila, da :

1.) ne znam peti, oz. pojem le glasbo ki jo poslušam, vendar dvomim, da bi ljudje na vaški proslavi ob spomeniku padlim borcem želeli poslušati "God save the Queen...there is no future..." ali pa, da bi bili navdušeni nad mojo izvedbo Bandiere Rosse.

2.) imam pred nastopi gromozansko tremo in da bi najbrž ob pogledu na gledalce zbežala z odra in se za vsak slučaj še skrila v kakšno grmovje, da me ne bi našli

In tako sem ob mamini ljubeznivi podpori ("Da mi nebi slučajno res delala sramote!!!") zavrnila ponudbo, ki bi mi odprla vrata v svet slavnih in posledično tako lahko še vedno nakupujem solato v trenirki brez skrbi, da bi me kdo slikal. Izvedela pa sem, da imam soimenjakinjo, ki zna peti.

Na dogodek sem pozabila, dokler me pred nekaj meseci ni šokiral zapolnjen mail račun, velikansko število prošenj za prijateljstvo na fb, in sporočila tipa:

"Maja, najboljša si" (hvala, vem. Tudi jaz to vsakodnevno pripovedujem mamici)
"Maja, pravi angelček si. Kar solze so mi stopile v oči ob tvojem nastopu." (no, no... zdaj pa že pretiravate...nastop?)
"Maja, upam da prideš naprej. Držim pesti zate. " ( naprej? kam naprej? ja, seveda želim naprej, v višji letnik, ampak za to bom že sama poskrbela. Res ni treba nikomur držati pesti zame. )
Itd... predstavlajte si, kaj bi storili ob takih sporočilih? Bi mislili, da ljudje res več niso normalni? Ja, to sem si mislila tudi jaz...
Ob podpori domačih sem nato izvedela, da na šovu "Slovenija ima talent" sodeluje moja soimenjakinja in da so sporočila najbrž namenjena njej. Ni mi preostalo drugaga, kot da sem naslednje tedne potrpežljivo brisala maile, zavračala prošnje za prijateljsto in se tolažeče pogovarjala sama s sabo: "veš maja, sej tud ti si kul. Saj ni važno, če sporočila niso namenjena tebi. Tebe pač ne poznajo, če bi poznali tebe, bi tudi tebi govorili, da si "najboljša". Tudi tebi maja, bo še kdaj kdo rekel angelček" (če kdo od mojih bližnjih kdaj slučajno prebere ta članek, naj se mi prosim ne smeji ob teh ponižnih željah).
Tako sem tudi ta dogodek prebolela. Show must go on...

Danes sem bila ponovno na udaru. Spet maili, prošnje za prijateljstvo, sporočila... Spet ljudje navijajo zame, res sem lepa?!! Wtf? Kdo se zdaj dela norca iz mene? Celo življenje se imam za pametno (no zadnje čase ugotavljam, da mogoče pa le nisem tako pametna, kot sem mislila), ampak za lepo se pa res nikoli nisem imela!!!
Ob posredovanju prijateljice sem odkrila, da v resničnostnem šovu, tokrat lepotnem, spet sodeluje moja soimenjakinja, ki pa je spet druga kot prejšnič!!!
In zato zdaj doživljam krizo identitete in zbiram denar za spremembo imena. Zakaj moram imeti soimenjakinje, ki si želijo uspeti v svetu slavnih (ali jim ni jasno, da potem ne bodo mogle v trgovino brez make upa, saj povsod prežijo paparaci.... haha, glede na številne trač revije skoraj verjamem temu) in ki so vse super nadarjene, lepe... očitno se je, ko je delilo talente in lepoto, ob nas zmedlo tudi tisto bitje zgoraj in name pozabilo.

Lep pozdrav od nenaličene, ne blond in neslavne maje papaje in držite pesti zame, da dobim čim manj mailov in da kriza čim hitreje mine.

sreda, 28. julij 2010

fimo , ki te ljubim fimo, drugič...






In spet fimo...

fimo, ki te ljubim, fimo...






Ker ne vem kaj pametnega bi lahko napisala, bom raje tiho. naj govorijo fotografije...

torek, 06. april 2010

SIT


V nedeljo sem na tv po naklučju (ko so bile drugje reklame) ujela nekaj odlomkov odaje SIT in se pošteno zamislila. Ja gledanje vseh teh talentov je precej načelo mojo samozavest. Saj veste, to je tako, kot facebook. Vedno ko se prijavim, je na tisoče novih fotografij lepih, veselih in zaljubljenih oseb, ki nonstop žurajo. Na tisoče enih in istih slik iz ene žurke, enih in istih poz in vedno enakih nasmeškov. Ali imam jaz res tako bedno in dolgočasno življenje da ne morem imet vedno znova na miljone novih fotografij in ali sem res skoraj edina, ki se mi ne dogaja sto na uro? Ali sem čudna, ker se mi ne zdi pomembno, da bi svoje počutje, trenutke delila z ostalimi fb prijatelji? In ali sem totalno nezanimiva in nedružabna ker nimam 54864324568 fb prijateljev?
In če kdaj po naklučju ujamem odlomek kakšnega Hollywoodskega filma se res začnem celo sama sebi zdeti dolgočasna. Hallo, stara sem skoraj 22 let, še nikoli nisem bila na odvajanju od drog, moj fant ni zdravljeni alkoholik (ker ga sploh nimam!!!), prav tako moja najboljša prijateljica ni zanosila z mojim fantom (ki ga nimam), moj največji javni uspeh pa je bil deklamiranje pesmi ob dnevu mrtvih pred vaškim spomenikom ( ko sem imela 14 let), še cigarete si ne upam ugasniti na jeziku ( ker sploh ne kadim!). Ooouuu yeah, i am so fucking boring!
In še ena fotografija mojega dolgočasnega pomladanskega ustvarjanja (btw, pri svojih letih niti fotografirati ne znam dobro).

sobota, 20. marec 2010

rumeno, ki te ljubim rumeno...



Še nekaj iz moje delavnice... čuden kačji pastir in zapestnica v rumeno oranžnih odtenkih.