četrtek, 25. november 2010



Nekoč, že dolgo je tega, v deželi, res ne vemo kje, živela je čebelica, imela lepo je ime. Vsi, ki so jo poznali, so ji rekli Maja, mala, zvita in predrzna Maja, Maja, ki leti, leti in se v vrata zaleti:(...

se nadaljuje z bolečinami v glavi...

sobota, 13. november 2010

dragi Miklavž




Dragi Miklavž,

kmalu bo tu december, zato je spet čas da ti pišem. Letos ti bom svoja pisma puščala tudi na blogu, saj vem, da je pošta v teh časih nezanesljiva in da se v preteklih letih ni najbolje izkazala (tako sem lansko leto spet dobila ROZA SPODNJO MAJICO, čeprav sploh ne nosim spodnjih majic, še posebej ne svetlo roza ali svotlo modrih, ki mi jih vsako leto prineseš. to so elje moje mamice, ne moje;)). Odločila sem se tudi, da ti letos svoje želje sporočam kar v pisni obliki, ker vem da tvoje oči niso več mlade in da ne bi letos spet prišlo do pomote (tista rdeča stvar lani res niso bile nogavice). In kako si kaj? Kaj se letos dogaja s peko piškotov? Midva z Jakom sva že malce prestrašena, da imate težave s pečjo, ker letos še nisva nikoli videla vaše peči prižgane. BTW, ker imaš ravno veze tam zgoraj, bi lahko prosim šefa prosil v mojem imenu, če mi lahko zrihta kaj sreče pri žerebih za bonbončke? Če pa tega ne zmore, bi pa rada vsaj enga fanta...
Torej, ker sem bila letos reeees pridna sem prepričana, da boš moje želje z veseljem izpolnil. Aja, pa da ne bo pomote, moja soba ni razmetana (kot bi bomba noter treščila) kot trdi moja mati, temu se reče ustvarjalni nered. No, da preidem na bistvo, ker sem bila super pridna hčerkica, vzorna študentka, super starejša sestra, najboljša mlajša sestra, si želim šivalni stroj. In suhe fige... pa čokolado, veliko čokolade...
P.S. : Glede tise Barbike Metuljčice, ki sem ti jo narisala v prejšnem pismu (tistem na kuhinjskem oknu), sem si premislila... ne potrebujem je tako nujno kot sem mislila. Če pa nisi ti vzel tistega pisma, pa prosim sporoči zobni miški, naj ne pobira tvoje pošte in da zob ni bil moj ampak Jakov, in da Jaka noče Barbie Metuljčice!
P.P.S. : Original tega pisma bom pustila na polici za tisto novo Božično zvezdo
P.P.P.S : A lahko prosim še božičku in dedku mrazu sporočiš, naj spremljata moj blog?

Lep pozdrav,

tvoja Maja

torek, 07. september 2010

Kriza identitete


Ja res je, že dolgo nisem pisala in če sem poštena, najbrž tudi danes nebi, če bi bil to navaden dan. Pa ni...
Vedno sem mislila, da če že drugače nisem nič "drugačnega, unikatnega", imam pa vsaj svoje ime, ki je res le moje. Moje ime je jaz in jaz sem moje ime. Najbrž sem zakomplicirala, ampak upam, da razumete, kaj želim povedati... Sicer sem nekje globoko v sebi dopuščala možnost, da imam nekje soimenjakinjo, a to je bila zgolj možnost. Moj priimek pač ni Novak, Kovač ali kaj podobno razširjenega. Nasprotno- večkrat sem bila ob omembi priimka priča vprašujoče dvignjenim obrvem, neštetokrat sem ga morala črkovati, in neštetokrat sem zavijala z očmi ob neslanih in neinovativnih šalah.

Potem se je začelo. Najprej so bili klici na dom. Ljudje so želeli, da bi pela na njihovih prireditvah. "Ej ni panike, z veseljem" sem že skoraj odgovorila in pri tem pozabila, da :

1.) ne znam peti, oz. pojem le glasbo ki jo poslušam, vendar dvomim, da bi ljudje na vaški proslavi ob spomeniku padlim borcem želeli poslušati "God save the Queen...there is no future..." ali pa, da bi bili navdušeni nad mojo izvedbo Bandiere Rosse.

2.) imam pred nastopi gromozansko tremo in da bi najbrž ob pogledu na gledalce zbežala z odra in se za vsak slučaj še skrila v kakšno grmovje, da me ne bi našli

In tako sem ob mamini ljubeznivi podpori ("Da mi nebi slučajno res delala sramote!!!") zavrnila ponudbo, ki bi mi odprla vrata v svet slavnih in posledično tako lahko še vedno nakupujem solato v trenirki brez skrbi, da bi me kdo slikal. Izvedela pa sem, da imam soimenjakinjo, ki zna peti.

Na dogodek sem pozabila, dokler me pred nekaj meseci ni šokiral zapolnjen mail račun, velikansko število prošenj za prijateljstvo na fb, in sporočila tipa:

"Maja, najboljša si" (hvala, vem. Tudi jaz to vsakodnevno pripovedujem mamici)
"Maja, pravi angelček si. Kar solze so mi stopile v oči ob tvojem nastopu." (no, no... zdaj pa že pretiravate...nastop?)
"Maja, upam da prideš naprej. Držim pesti zate. " ( naprej? kam naprej? ja, seveda želim naprej, v višji letnik, ampak za to bom že sama poskrbela. Res ni treba nikomur držati pesti zame. )
Itd... predstavlajte si, kaj bi storili ob takih sporočilih? Bi mislili, da ljudje res več niso normalni? Ja, to sem si mislila tudi jaz...
Ob podpori domačih sem nato izvedela, da na šovu "Slovenija ima talent" sodeluje moja soimenjakinja in da so sporočila najbrž namenjena njej. Ni mi preostalo drugaga, kot da sem naslednje tedne potrpežljivo brisala maile, zavračala prošnje za prijateljsto in se tolažeče pogovarjala sama s sabo: "veš maja, sej tud ti si kul. Saj ni važno, če sporočila niso namenjena tebi. Tebe pač ne poznajo, če bi poznali tebe, bi tudi tebi govorili, da si "najboljša". Tudi tebi maja, bo še kdaj kdo rekel angelček" (če kdo od mojih bližnjih kdaj slučajno prebere ta članek, naj se mi prosim ne smeji ob teh ponižnih željah).
Tako sem tudi ta dogodek prebolela. Show must go on...

Danes sem bila ponovno na udaru. Spet maili, prošnje za prijateljstvo, sporočila... Spet ljudje navijajo zame, res sem lepa?!! Wtf? Kdo se zdaj dela norca iz mene? Celo življenje se imam za pametno (no zadnje čase ugotavljam, da mogoče pa le nisem tako pametna, kot sem mislila), ampak za lepo se pa res nikoli nisem imela!!!
Ob posredovanju prijateljice sem odkrila, da v resničnostnem šovu, tokrat lepotnem, spet sodeluje moja soimenjakinja, ki pa je spet druga kot prejšnič!!!
In zato zdaj doživljam krizo identitete in zbiram denar za spremembo imena. Zakaj moram imeti soimenjakinje, ki si želijo uspeti v svetu slavnih (ali jim ni jasno, da potem ne bodo mogle v trgovino brez make upa, saj povsod prežijo paparaci.... haha, glede na številne trač revije skoraj verjamem temu) in ki so vse super nadarjene, lepe... očitno se je, ko je delilo talente in lepoto, ob nas zmedlo tudi tisto bitje zgoraj in name pozabilo.

Lep pozdrav od nenaličene, ne blond in neslavne maje papaje in držite pesti zame, da dobim čim manj mailov in da kriza čim hitreje mine.

sreda, 28. julij 2010

fimo , ki te ljubim fimo, drugič...






In spet fimo...

fimo, ki te ljubim, fimo...






Ker ne vem kaj pametnega bi lahko napisala, bom raje tiho. naj govorijo fotografije...

torek, 06. april 2010

SIT


V nedeljo sem na tv po naklučju (ko so bile drugje reklame) ujela nekaj odlomkov odaje SIT in se pošteno zamislila. Ja gledanje vseh teh talentov je precej načelo mojo samozavest. Saj veste, to je tako, kot facebook. Vedno ko se prijavim, je na tisoče novih fotografij lepih, veselih in zaljubljenih oseb, ki nonstop žurajo. Na tisoče enih in istih slik iz ene žurke, enih in istih poz in vedno enakih nasmeškov. Ali imam jaz res tako bedno in dolgočasno življenje da ne morem imet vedno znova na miljone novih fotografij in ali sem res skoraj edina, ki se mi ne dogaja sto na uro? Ali sem čudna, ker se mi ne zdi pomembno, da bi svoje počutje, trenutke delila z ostalimi fb prijatelji? In ali sem totalno nezanimiva in nedružabna ker nimam 54864324568 fb prijateljev?
In če kdaj po naklučju ujamem odlomek kakšnega Hollywoodskega filma se res začnem celo sama sebi zdeti dolgočasna. Hallo, stara sem skoraj 22 let, še nikoli nisem bila na odvajanju od drog, moj fant ni zdravljeni alkoholik (ker ga sploh nimam!!!), prav tako moja najboljša prijateljica ni zanosila z mojim fantom (ki ga nimam), moj največji javni uspeh pa je bil deklamiranje pesmi ob dnevu mrtvih pred vaškim spomenikom ( ko sem imela 14 let), še cigarete si ne upam ugasniti na jeziku ( ker sploh ne kadim!). Ooouuu yeah, i am so fucking boring!
In še ena fotografija mojega dolgočasnega pomladanskega ustvarjanja (btw, pri svojih letih niti fotografirati ne znam dobro).

sobota, 20. marec 2010

rumeno, ki te ljubim rumeno...



Še nekaj iz moje delavnice... čuden kačji pastir in zapestnica v rumeno oranžnih odtenkih.

četrtek, 25. februar 2010

nasvet za samske punce



Pred nekaj dnevi mi je zelo modra sošolka podala zanimiv nasvet, ki ga želim deliti z vsemi samskimi dekleti. Torej punce, iskanje pravega fanta je tako, kot nakup novega avtomobila. Potrebne so dobre informacije. Najprej je treba preveriti starost in ugotoviti, če nam model ustreza. Potem sledijo podrobnejše informacije, npr. koliko prevoenih kilometrov ima za seboj, kakšni so stroški vzdrževanja, kako se znajde v neugodnih okoliščinah itd. :)
P.s. : Tiste črne lise na fotografijah so neznane sile v moji sobi.
lp, maja papaja

petek, 12. februar 2010

Dobri stari časi


Še en dan, vržen stran... Še en dan, v katerem je bil največji napor spraviti se iz postelje... Še en dan, ko sem se utapljala v spominih in se prepustila nostalgiji ob poslušanju Nirvane... In še en večer, ko mi posledično v glavi odzvanja
Come, as you are, as you were...







Come, as you are:

Come as you are, as you were
As I want you to be
As a friend, as a friend
As an old enemy

Take your time, hurry up
The choice is yours, don't be late
Take a rest as a friend
As an old

Memoria, memoria
Memoria, memoria

Come doused in mud, soaked in bleach
As I want you to be
As a trend, as a friend
As an old

Memoria, memoria
Memoria, memoria

And I swear that I don't have a gun
No I don't have a gun
No I don't have a gun

Memoria, memoria
Memoria, memoria
(No I don't have a gun)

And I swear that I don't have a gun
No I don't have a gun
No I don't have a gun
No I don't have a gun
No I don't have a gun

Memoria, memoria


Oh ja... dobri stari časi...

P.S.: Ogrlica je nastala že pred nekaj dnevi... novejših izdelkov zaradi današnjega celodnevnega lenarjenja še nisem uspela fotografirati.

LP,
Maja Papaja :D

ponedeljek, 25. januar 2010

cvetlični lonček


Ker rada ustvarjam in imam rada otroke, ob vikendih vodim ustvarjalne delavnice za otroke. In ko sem iskala idejo za včerajšno delavnico, sem se znašla v zagati. Obdelali smo že vse zimske teme, naredili smo že snežake, pingvine, snežinke, celo drsalke in ostale zimske stvari na tisoč in en način.
Potem pa sem naletela na tole stran in to super luštno voščilnico, ter se ob tem spomnila na tisto znano popevko Ne čakaj pomladi, ne čakaj na maj... In tako sem se odločila, da bom protestirala proti zimi in na delavnici smo ustvarjali pisane cvetlične lončke, ki smo jih prilepili na paličice.
Z rezultatom smo bili vsi zadovoljni, da pa prinesem pomlad še na tale blogec, prilagam fotografijo ( ki je sicer slaba, ampak mislim, da se glavno vidi) končnega rezultata.

LP

Papirolina me je prijazno "pofočkala", naj napišem 7 resnic o meni. Uff...kdo bi si mislil da bo to tako težka naloga... In tako sem zadnjih nekaj dni premišljevala o tem izzivu in premišljevala in premišljevala... in ko sem črtala tistih nekaj tisoč resnic, ki pa res niso za v javnost, mi je ostalo :

1.) Biti tiho je zame misija nemogoče:)...

2.) Sem kronična nepoboljšljiva zamudnica avtobusov in vlakov :(...

3.) Zelo rada berem, zato je bila odločitev za študij primerjalne književnosti lahka. Na žalost pa trenutno ugotavljam, da obstajajo tudi knjige, ki jih pa res res res nikakor ni mogoče prebrati do konca.

4.) Zelo si želim imeti zajčka, a mi lastniki hiše ( t.j. moji starši) tega ne dovolijo :(

5.) Rada spremljam šport in tako sem večkrat navzoča kot navijačica (brez cofkov ) na raznih tribunah.

6.) Tudi sama rada športam, predvsem rolam, tečem ... ne maram pa aerobike in njej podobnih športov. Nekako se mi zdi neumno početi isto kot ostalih 20 oseb v dvorani ( saj veste : zdaj pa korak v levo in potem ti dobrodušna inštruktorica še pokaže v katero levo), nasploh pa se itak že celo življenje trudim ne slediti črednemu nagonu:)

7.) kljub temu, da sem po vseh merilih že odrasla oseba in bi se morala temu primerno tudi obnašati, mi to ne uspeva najbolje... še vedno sem nekako odvisna od malih norih neumnosti :D

tako, prišli smo do konca, počil je lonec in pravljice je konec.

ponedeljek, 18. januar 2010

nekaj ustvarjalnega





Končno je gospodična Lenoba premagana. Boj je bil trd in neizprosen, a po celodnevni borbi postelji, kjer sta bili moja edina oprema pižama in knjiga, sem končno zavzela položaj pred računalnikom in se spomnila tajnega gesla mojega bloga.
Vsake toliko časa se tudi mene, kljub enormnim količinam vitamina C , prime virus ustvarjanja.
Pred dnevi sem tako ustvarila nekaj ogrlic s pomočjo servetne tehnike, nad katerimi mami zmajuje z glavo, meni pa so všeč, ker so pač čisto moj stil :)
Že konec lanskega leta pa sem imal napad barvanja in krašenja škatlic. Glede na nastalo količino jih bodo najbrž moji prijatelji dobivali za darilo še nekaj naslednjh let, zato vse naključne bodoče lastnike prosim, da ob prejemu hlinijo presenečenje in zadovoljstvo. Ha ha, pravzaprav je najbolj zabavno pri doma narejenih darilih, da si nihče ne upa povedati, če mu nekaj pač ni všeč. Tako kot je to s tortami in pecivom, če rečeš da si sam spekel, bodo vsi pohvalili, četudi je naravnost obupno.

To bi bilo za danes vse, lepo se imejte in veliko se smejte:)

torek, 12. januar 2010

vsak začetek je težak



Lep pozdrav vsem, ki boste kdaj naključno ali načrtno obiskali moj blog. Ja, končno ga imam, dolgo obljubljenega in načrtovanega.

Naj najprej napišem nekaj besed o sebi. Sem študentka primerjalne književnosti in se borim za prepoved izdajanja avtobiografij (kvazi) znanih osebnosti, ki so pretežno sestavljene iz dvostavčnih povedi. Z izdajo teh knjig namreč dopuščamo vsesplošno mlahavost, nenačelnost in idiotizem, raznim Slavčkom in Ujetnicam pa dopuščamo, da posegajo na sfero literature. Naj ob tej priložnosti še priznam, da sem skrajno nenadarjena za uporabo kakršne koli moderne tehnologije in da je moja najljubša in hkrati tudi edina rekreacija hoja po trgovinah. Sem velika oboževalka pravljic in že vse življenje se trudim najti Pikine kroglice “pregelk”, kar je tudi moj življenjski cilj. Ker sem nad to misijo skoraj že obupala, javno priznavam, da bi bila zadovoljna tudi z žabo, ki bi se spremenila v princa.

Življenje mi polnijo:

- nora družina, kjer se vseskozi krešejo iskre in po zraku letajo krožniki (no, tako hudo še ni…)

- prijatelji, k me s svojimi odštekanimi domislicami spravljajo v smeh (in težave:))

- glasba ( I love rock n’ roll)

-ustvarjanje in ustvarjalne delavnice

-čokolada…

Tako, dovolj za danes… Kmalu se spet oglasim, če mi namere seveda ne prepreči kakšna nadnaravna katastrofa ali če me ne obišče gospodična Lenoba.

Lepo se imejte, veliko se smejte…

Maja